WASTE DESIGN: Izdelava urbane opreme s predelavo gradbenih odpadkov

Statistični podatki Eurostata razkrivajo, da v Evropi 36 % posebnih odpadkov nastane v gradbenem sektorju pri izkopavanju in rušenju, obnovi obstoječih objektov in gradnji novih.  Kot je povzeto v 17. poglavju Evropskega seznama odpadkov, vključujejo odpadki, ki nastajajo pri gradnji in rušenju, različne vrste materialov, kot so les, kovine, steklo, izkopni material, asfalt ter v večjih količinah opeko, zidake ter drobce armiranih in nearmiranih betonskih konglomeratov.

 

Z Direktivo 2008/98/ES je Evropska unija državam članicam zastavila cilj, da do leta 2020 dosežejo 70-odstotno stopnjo recikliranja gradbenih odpadkov in odpadkov, nastalih pri rušenju objektov, v ta namen pa je zagotovila vrsto orodij, namenjenih spodbujanju bolj trajnostnega ravnanja z odpadki. Direktiva je uvedla pojem »hierarhije ravnanja z odpadki«, ki namesto predelave z namenom pridobivanja energije in odlaganja na odlagališčih daje prednost preprečevanju nastajanja, ponovni uporabi in recikliranju. Podala je tudi merila za določitev pogojev, ob izpolnitvi katerih »odpadki prenehajo biti odpadki«, na koncu je podala tudi  klasifikacijo nevarnih odpadkov ter možne postopke odstranjevanja in predelave materialov, da bi državam članicam omogočila koordinacijo in uskladitev dejavnosti ravnanja z odpadki. Ta direktiva je predstavljala pravno podlago, na osnovi katere je vsaka država članica oblikovala lastno zakonodajo na področju predelave in odlaganja odpadkov, vendar pa je bila premalo natančna glede ravnanja z gradbenimi odpadki in odpadki iz rušenja objektov. V sledečih desetih letih se je Evropska unija zavezala k opredelitvi postopkov za lažjo identifikacijo, zbiranje in obdelavo gradbenih odpadkov ter okrepitvi zaupanja v kakovost recikliranih materialov iz teh odpadkov.

 

Zlasti se spodbuja »selektivno rušenje« objektov kot predhodni postopek pred predelavo, ki omogoča varno obdelavo nevarnih snovi ter lažjo ponovno uporabo in recikliranje odpadkov iz rušenja, vsaj za les, mineralne frakcije, kovine, steklo, plastiko in mavec.

 

Iz analize italijanskih razmer je razvidno, da se še vedno veliko odpadkov odlaga na odlagališča ali nezakonito v naravo, kar je posledica neustreznosti pogodbenih določb javnih in zasebnih gradbišč ter regulativnih vrzeli glede obveznosti in načinov uporabe materialov, pridobljenih z recikliranjem, ki predstavljajo veliko oviro za razvoj krožnega gospodarstva v gradbeništvu.

 

Recikliranje gradbenih odpadkov in odpadkov iz rušenja objektov je zaradi številčnosti in raznolikosti proizvedenih odpadkov kompleksna dejavnost. Zato je treba najprej količinsko opredeliti različne vrste gradbenih odpadkov in recikliranih materialov, ki se jih iz njih pridobiva, da se nato lahko oceni njihovo razpoložljivost. Po podatkih Deželne agencije za varstvo okolja iz Veneta (ARPA) v Italiji gradbene odpadke večinoma predstavljajo opeka ter armirani in nearmirani beton, v manjših deležih pa plastika, kovina in papir. V nadaljevanju je prikazan seznam z deleži ustvarjenih gradbenih odpadkov in najbolj razširjenimi načini ponovne uporabe v gradbeništvu.

 

Steklo

Proportion: < 3,5 %

Najpogostejši načini recikliranja: Reciklirano steklo je v gradbeništvu mogoče ponovno uporabiti na različne načine, odvisno od deleža nečistoč. Uporabi se ga lahko za izdelavo steklenih plošč, vrat ali okvirjev ali pa se ga zmeša z drugimi materiali za izdelavo keramičnih izdelkov, kot so sanitarna oprema ali ploščice. Poleg toplotne izolacije iz celičnega stekla se lahko uporablja tudi kot agregat za zmanjšanje teže ali kot dodatek.

 

Kovine:

Proportion: < 3,5 %

Najpogostejši načini recikliranja: Železne in barvne kovine je mogoče zlahka reciklirati in ponovno uporabiti na najrazličnejših področjih.

 

Papir

Proportion: < 2,5 %

Najpogostejši načini recikliranja: Iz celuloznih vlaken papirja je mogoče izdelati izolacijske plošče, notranje predelne stene ali obloge.

 

Plastika

Proportion: < 2,5 %

Najpogostejši načini recikliranja:  Termoplastične polimere je mogoče segrevati in oblikovati ter tako ustvariti nove izdelke, medtem ko je termoreaktivne polimere, ki so netaljivi in ​​netopni, mogoče razdrobiti in uporabiti kot polnilo. S temi procesi je mogoče izdelati pohištvo, talne obloge, cevi in izolacijske materiale.

 

Les

Proportion: < 2,5 %

Najpogostejši načini recikliranja:  Reciklirani les se lahko uporablja za izdelavo lesnih aglomeratov (ivernih plošč) za pohištveno industrijo ali lesocementnih zidakov, ki se uporabljajo v bio gradnji.

 

Asfalt

Proportion: < 5 %

Najpogostejši načini recikliranja:  Asfalt je mogoče v celoti reciklirati in ponovno uporabiti za novo asfaltiranje cest.

 

Izkopni material

Proportion: 6 %

Najpogostejši načini recikliranja: Izkopni material je glede na zrnatost mogoče uporabiti za nasipavanje in zasipavanje, temeljenje in preoblikovanje tal.

 

Armirani in nearmirani beton

Proportion: 30 %

Najpogostejši načini recikliranja:  Najobičajnejši način recikliranja betona je ponovna uporaba za izdelavo materialov z manjšimi izkoristki, kot so podlage, estrihi in asfalt.

 

Opeke

Proportion: 50 %

Najpogostejši načini recikliranja:  Opeke je mogoče reciklirati za izdelavo polnil in stabilizatorjev za infrastrukturne objekte, agregatov za beton, malte ali zidakov iz kalcijevega silikata.

 

Med različnimi zgoraj naštetimi materiali so inertni kamniti odpadki zagotovo najbolj razširjeni in najbolje urejeni z zakonodajo o recikliranju, tako da je iz njih mogoče pridobiti več vrst recikliranih inertnih agregatov za nadaljnjo uporabo v gradbeništvu. Materiali, kot so papir, les, kovine, steklo in plastika, pa so namenjeni predelavi in se deloma ponovno uporabijo v istem sektorju. Zaradi močnega povečanja uporabe plastičnih mas, kot so polivinilklorid (PVC), polistiren (PS) in polietilen (PE), v gradbeništvu, strokovnjaki preučujejo različne tehnike recikliranja polimerov, ki so precejšen izziv.

 

Uspešnost ravnanja z gradbenimi odpadki in odpadki iz rušenja objektov je odvisna od vrste dejavnikov, ki vključujejo sposobnost prepoznavanja in zbiranja odpadkov po različnih vrstah, razvoj protokolov na podlagi skupnih predpisov in upravljanje procesov predelave, sam proces pa se začne s projektnim pristopom, ki upošteva življenjski cikel proizvoda, da bi bil vpliv slednjega na okolje čim manjši. Prvi cilj za trajnostno načrtovanje je torej čim daljša življenjska doba izdelka, ki mora biti zato izdelan iz kakovostnih materialov in oblikovan tako, da ga je med življenjskim ciklom enostavno obnavljati ali popravljati. Urbana oprema je tako lahko izdelana iz več snemljivih ali zamenljivih kosov ali pa narejena iz istovrstnih materialov, ki omogočajo obnovo površin in enostavno odpravo morebitnih poškodb, ki bi jih povzročili zunanji dejavniki, z brušenjem. Dodatna tema se nanaša na potrebo po vzpostavitvi zaprtih proizvodnih ciklov, ki omogočajo recikliranje izdelkov, izdelanih iz recikliranih materialov. V ta namen je pomembno, da se v fazi načrtovanja upošteva potreba po ločevanju različnih materialov, ki sestavljajo izdelek, ob koncu njegove življenjske dobe, pri čemer se daje prednost tehnikam suhe montaže ali pa enostavno ločljivim materialom, ki so prijazno do okolja in ga ne onesnažujejo.