V jeseni 2021 bo Občina Pivka v sklopu aktivnosti projekta MerlinCV otvorila začasno razstavo z vsebinskim poudarkom o graščini Ravne in z njo povezanim Šilentaborom. Predvidena rdeča nit muzejske postavitve bo razvoj graščine skozi zgodovinska obdobja – njeni začetki, prostorski razvoj, pa tudi lastništvo, pri čemer bodo podrobneje predstavljeni nekateri pomembnejši posamezniki, ki jim je graščina pripadala.
Posebej zanimiva in »skrivnostna« pa je zgodba ravenske grajske knjižnice, ki je danes ni več. V dvorcu so jo v 18. stoletju, skupaj z bogatim arhivom, vzpostavili grofje Hohenwarti. O njeni kasnejši usodi obstaja precej domnev, zato je zgodovina knjižnice odprta za različne interpretacije.
Po ustnem izročilu so namreč leta 1959, ko so prostore graščine začeli preurejati v stanovanja, knjige in listine pometali na dvorišče in zažgali. V resnici je šlo le za del knjižničnega gradiva. Grajski arhiv so tako iz dvorca odpeljali že ob prodaji posesti leta 1932. Starejši domačini se spominjajo fasciklov in zvezkov z lepo oblikovanimi in okrašenimi platnicami, ki so jih naložili na dva vozova in odpeljali najprej na železniško postajo, od tam pa del v Trst in del na Dunaj.
Istega leta so Hohenwarti več dragocenosti iz knjižnične zbirke povezanih s slovenskimi kraji predali ljubljanskemu Narodnemu muzeju. Med različnim gradivom (vedute slovenskih krajev, jeklorezi, rokopisi idr.) se je znašlo tudi delo Janeza Ludvika Schönlebna iz leta 1671, ki je v tistih časih zbujalo ogromno pozornost med intelektualno srenjo. Največjo dragocenost pa predstavljata dva rokopisa Petra Pavla Glavarja, vključno s prevodom rokopisa čebelarja Antona Janše, ki je dolgo veljal za izgubljenega.
Sklepamo lahko, da so del knjižnice dobili tudi sorodniki Hohenwartov, nekaj pa jih je v prvi polovici 20. stoletja imela celo kmetijska šola. Po smrti zadnjega oskrbnika graščine leta 1956 naj bi tisti del knjižnice, ki je bil v slovenskem jeziku, po ukazu enega takratnih pivških funkcionarjev prenesli v novozgrajeno poslopje osnovne šole na Prestranku. A na žalost podrobnosti o teh knjigah ne bomo nikoli izvedeli – leta 1976 so zgorele v požaru, ki je zajel šolo.
Zgodba bogate ravenske knjižnice pa se tukaj ne konča. Frančiška Rozmanova, ki je služila kot dekla na dvorcu, je leta 1959, ko so knjige zažigali pred dvorcem, nekaj del uspela rešiti. Ker so bilo knjige večinoma v tujih jezikih, so bile pri Rozmanovih doma neuporabne, zato so jih pospravili na senik. Nazadnje so večino podarili postojnskemu slikarju Marcelu Valentiniju v zameno za štiri slike, on pa jih je verjetno razprodal italijanskim antikvariatom.
Rozmanovim je kljub temu ostalo še 49 knjig, ki ostajajo dokaz o vsebinski razkošnosti in velikosti ravenske knjižnice. Če bi se ta ohranila, bi bila danes pravi zaklad.
Operacijo delno sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj
