Ustava Republike Slovenije določa, da pripadniki avtohtonih italijanskih in madžarskih narodnih skupnosti, da bi ohranili svojo nacionalno identiteto, uživajo naslednje pravice:
pravica do izobraževanja, poučevanja in usposabljanja v italijanščini in madžarščini;
pravica do javne uporabe italijanskega in madžarskega jezika in vizualne dvojezičnosti na območju zgodovinskih naselij, kjer živijo člani italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti;
pravico do svobodne uporabe svojih nacionalnih simbolov na priznanih nacionalno mešanih ozemljih;
pravica ustanavljanja organizacij, razvijanja dejavnosti na gospodarskem, raziskovalnem, informacijskem in založniškem področju;
pravica do vzpostavljanja odnosov z matično državo;
pravica ustanavljanja samoupravnih skupnosti na območju zgodovinske naselitve, ki lahko opravljajo določene državne dolžnosti;
pravico do lastnih političnih predstavnikov na lokalni (Občinski sveti) in državni ravni (Državni zbor);
Te pravice so zagotovljene ne glede na število članov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti.
Pravni temelji priznanih pravic italijanski narodni skupnosti (v nadaljnjem besedilu: INS) v Sloveniji in na Hrvaškem, se nahajajo v evropskih mehanizmih za zaščito manjšin, v načelu ohranjanja že pridobljenih pravic in v nekaterimi nacionalnimi, dvostranskimi in mednarodnimi dokumenti.
Dvostranski/večstranski pravni okvir je naslednji:
“Posebni statut Londonskega memoranduma” z dne 5. oktobra 1954;
“Osimski sporazum” z dne 10. novembra 1975;
“Memorandum o dogovoru med Hrvaško, Italijo in Slovenijo glede varstva italijanske manjšine na Hrvaškem in v Sloveniji” z dne 15. januarja 1992 (podpisali sta ga Italija in Hrvaška, medtem ko je v imenu Slovenije takratni minister za zunanje zadeve zagotovil, da bo memorandum spoštovala in uveljavljala, kot da bi ga podpisala);
“Sporazumu med Republiko Italijo in Republiko Hrvaško o pravicah manjšin” z dne 5. novembra 1996.
Republika Slovenija priznava dve avtohtoni narodni skupnosti: italijansko in madžarsko ter ureja tudi nekatere posebne pravice za romsko skupnost.
Slovenski nacionalni pravni okvir za pravice manjšin sestavljajo naslednji glavni predpisi:
“Resolucija parlamenta Republike Slovenije” z dne 13. decembra 1990 o enotnosti INS;
“Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije” iz leta 1991;
“Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije” iz leta 1991;
“Deklaracija ob neodvisnosti” Republike Slovenije iz leta 1991;
“Ustava Republike Slovenije”;
“Zakon o samoupravnih narodnih skupnostih” Republike Slovenije iz leta 1994;
“Zakon o posebnih pravicah italijanske in madžarske narodne skupnosti na področju vzgoje in izobraževanja”, 2001-2018;
Drugi zakoni (skupno 55), ki opredeljujejo pravice italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Teritorialna razširitev pravic INS v Sloveniji ostaja zasidrana na ozemlju, določenem s posebnim statutom, ki je priložen Londonskemu memorandumu iz leta 1954, in je omejeno na ozek obalni pas, ki se razprostira na nekaj kilometrov v notranjost, kjer te pravice niso več priznane. Več kot 10% članov INS živi zunaj tako imenovanega nacionalno mešanega ozemlja.
To so nacionalno mešana območja občin Ankaran (popolnoma dvojezična občina), Izola, Piran in Mestna občina Koper.
Obstaja jasna razlika med zakoni in predpisi o pravicah priznanih INS in njihovo učinkovito uporabo.
Pomanjkanje poznavanja zgodovine in pluralne kulturne, etnične in jezikovne resničnosti Istre ter osiromašenje znanja italijanščine s strani večinskega prebivalstva, slaba uporaba pravic na jezikovnem področju, nezadostni vpliv INS pri upravljanju na lokalni ravni, neustreznost zakonodajnih in upravnih orodij in predpisov za ohranjanje in promocijo zgodovinske, kulturne, etnične in jezikovne identitete ozemlja, kjer se nahaja INS, skoraj popolna odsotnost informacij o INS iz večine medijev na lokalni in nacionalni ravni INS postavljajo v zapleteno situacijo. Učinkovito zagotovljanje uporabe pravic, bi zahtevalo ustrezno organsko in sinergijsko delovanje med zakonodajnimi, izvršnimi in upravnimi organi, tako na nacionalni ravni kot na lokalni ravni Republike Slovenije.
Drug pomemben vidik, ki je značilen za INS, so dialektalne variante. Posebnost italijanskega jezika, ki ga v neformalnem vsakodnevnem prostoru govorijo člani INS, je sestavljena iz dveh dialektov: Istrskobeneško (s številnimi lokalnimi varianti) in Istrskoromansko (v šestih variantah: rovignese, dignanese, sissanese, vallese, gallesanese in fasanese).
Italijanska Unija je za istrskobeneški jezik pridobila priznanje kot nesnovno kulturno dediščino Slovenije, ki bo zato vpisan v nacionalni register.
INS je pri uveljavljanju priznanih pravic ustanovila številne ustanove, organizacije in združenja, ki skupaj prispevajo k ohranjanju in promociji italijanske identitete, jezika in kulture na ozemlju zgodovinske naselbine v Sloveniji in na Hrvaškem.
Italijanska unija je enotna, avtonomna, demokratična in pluralistična predstavniška organizacija Italijanov v Sloveniji in na Hrvaškem, ki izraža splošno artikulacijo političnih, gospodarskih, kulturnih in družbenih potreb. Italijanska unija je organ zasebnega prava. Italijanska unija je enotni institucionalni sogovornik INS glede Italije, Hrvaške in Slovenije. Italijanska unija prispeva k ohranjanju enotnosti predstavništva, institucionalne, politične, identitetne, kulturne, jezikovne in socialne organizacije INS.
Na lokalni ravni, da bi ohranjali in razvijali svoje tradicije, običaje in navade, ohranjali in spodbujali italijanski jezik, kulturo in identiteto, člani INS sestavljajo Italijanske skupnosti: 44 na Hrvaškem in 7 v Sloveniji. Italijanske skupnosti se pridružijo Italijanski uniji. Italijanske skupnosti so organi zasebnega prava.
Za spodbujanje in zaščito položaja INS v družbi, za uresničevanje posebnih pravic iz slovenske ustave, za izvajanje svojih potreb in interesov, za organizirano sodelovanje v javnem življenju in pri upravljanju lokalnih zadev, člani INS sestavljajo Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti.
Po slovenski ustavi in zakonu o samoupravnih skupnostih narodnosti, pripadniki INS na svojem ozemlju zgodovinske naselitve ustanavljajo Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti (SSIN) s ciljem uresničevanja določenih pravic zapisanih v ustavi, izvajanja njihovih potreb in interesov in organiziranega sodelovanja v javne zadeve. SSIN so javni organi. Ustanovljene so na občinski ravni (Ankaran, Koper, Izola, Piran), kot sogovorniki občin in na obalni ravni (Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti) kot sogovornik države.
Kar se tiče političnega predstavljanja, INS je zagotovljena zastopanost v zakonodajnih organih na nacionalni (parlamentarni) in lokalni (regionalni in občinski) ravni, tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
INS ima pravico izvoliti člana slovenskega parlamenta (Državni zbor), ki ima določen sedež za manjšinske predstavnike.
V Sloveniji je INS rezervirano 10% sedežev v občinskih svetih v Ankaranu, Kopru, Izoli in Piranu.
V slovenskih in hrvaških narodno mešanih občinah ali kjer je prisotnost INS priznana, podžupan mora biti pripadnik italijanske narodnosti, če župan to že ni.
Izobraževalne ustanove so vitalne korenine INS, saj spodbujajo ohranjanje in prenašanje italijanskega jezika, kulture in identitete.
Italijanska šolska vertikala, ki je v slovenski javni sistem vključena v skladu s pravno-ustavnom ureditvom, vključuje 3 vrtce, 3 osnovne šole, in 3 srednje šole.
Učni jezik je italijanščina. Izobraževalni programi so popolnoma podobni tistim v večinskih šolah, z dodatkom italijanskega jezika in literature kot materinjega jezika ter nekaj pomembnih dodatkov k programom geografije, zgodovine, zgodovine umetnosti in glasbe, povezanih z INS in Italijo na splošno.
Na univerzitetni ravni oddelek za italijanske študije deluje v okviru koprske Fakultete za humanistične študije v Univerzi na Primorskem.
Italijanska unija je glavna kulturna ustanova INS, ki jo spremljajo kvalificirane in številne umetniške (ljubiteljske) dejavnosti Italijanskih skupnosti s katerimi aktivno sodeluje pri organizaciji in promociji artikuliranih dejavnosti in številnih kulturnih pobud.
Dejavnost Italijanske Unije sega v razna področja: kulturna, šolska, vzgojno-poučna, izobraževalna, uredniška, informativna, športna, gledališka, družbena, pravna (za upoštevanje pravic INS), družbenoekonomska, znanstvena, univerzitetna, raziskovalna itd., pa tudi politična.
INS ima dolgoletno tradicijo italijanskih časopisov v Sloveniji in na Hrvaškem.
Italijanski programi TV in Radia Koper v Sloveniji delujejo v okviru RTV Slovenije in oddajajo 24 ur na dan radijske oddaje v italijanščini in več kot 9 ur televizijskih programov na dan v italijanščini. Radio Koper je začel predvajati leta 1949, TV Koper pa leta 1971.
Založbo EDIT s sedežem na Reki je ustanovila Italijanska Unija in je v njeni lasti. Izdaja časopis “La Voce del Popolo” (izhaja od leta 1944 in je eden od šestih italijanskih časopisov, ki izhajajo zunaj meja Italije), dvotedensko “Panoramo”, otroški mesečnik “Arcobaleno”, kulturno revijo “La Battana”. Izdaja šolske učbenike za osnovne, srednje in višje italijanske šole na Hrvaškem, različna besedila, knjige in publikacije, povezane predvsem z INS.
Vsi ti časopisi s svojo informacijsko in uredniško dejavnostjo bistveno prispevajo k ohranjanju in razširjanju italijanskega jezika in izpolnjujejo pomembno kulturno funkcijo.
V Kopru deluje Promocijsko, kulturno, izobraževalno in razvojno italijansko središče “Carlo Combi”. Leta 2005 ga je ustanovila Obalna samoupravna skupnost italijanske narodnosti in namerava spodbujati prepoznavnost, vlogo in delovanje INS kot pozitivne sile kulturnega in družbenega razvoja ozemlja na katerem je je prisotna in razvijati sožitje, večkulturnost in večjezičnost.
Operacijo delno sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj
