Federativna zveza evropskih narodnosti (FUEN) ocenjuje, da v Evropi živi več kot štirideset milijonov ljudi, ki pripadajo najmanj 400 avtohtonim jezikovnim manjšinam. Vsak sedmi evropski državljan govori enega od približno 60 jezikov regionalnih manjšin.
Vprašanje varstva jezikovnih ali nacionalnih manjšin posledično prinaša družbeni in kulturni pomen. Regulativni okvir Evropske skupnosti je do Lizbonske pogodbe (2009) večinoma deloval na področju varovanja in nediskriminacije manjšin na etnični ravni, namesto da bi se ukvarjal vprašanja manjšinskih pravic. Določbe Splošne deklaracije o človekovih pravicah (1948) in pozneje Rimske pogodbe (1957) so bile omejene na sklicevanje na svobode in pravice osebe in družbenih skupin ter na jezikovni režim institucij.
Evropski parlament je temu problemu posvetil več pozornosti, saj je od osemdesetih let oblikoval vrsto pobud. Leta 1981 je bilo s sprejetjem Resolucije Arfé potrebno sprejeti listino skupnosti, ki ščiti jezike in regionalne kulture etničnih manjšin. Pozneje Resolucija Kuijpers (1987) zadeva uporabo jezikov in kultur regionalnih in etničnih manjšin, Resolucija Killilea (1994) pa je opozorila na zaščito "manj uporabljanih" jezikov in kultur v Evropi.
Potreba po nadaljnjem izvajanju na področju "človeške razsežnosti" v smislu kolektivnih pravic je bila prav tako poudarjena v Dokumentu zasedanja Konference o človeški razsežnosti KVSE z dne 29. junija 1990 v Københavnu.
Leta 1991 je bil Svetu Evrope predstavljen osnutek Evropske konvencije o zaščiti manjšin in posebej o pojmu "etnična manjšina", ki se uporablja za avtohtone manjšine, vendar bo bil sprejet šele leta 1995.
Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih, ki jo je Svet Evrope izdal leta 1992, je pomemben korak naprej pri dojemanju dosedanjega vprašanja jezikov v Evropi. Listina navaja, da ni več zadostno splošno navajati jezikov med pravice manjšin, ampak da bi morali uživati posebne pravice (do poučevanja, pravičnosti, javnih služb, medijev, kulturnih dejavnosti in čezmejne izmenjave). Vendar pa ratifikacija Listine, ki jo je sprejela mednarodna organizacija, vpliva le na posamezne države, ki se pridružijo Svetu Evrope.
Medtem je vse večji pomen priznavanja varstva pravic jezikovnih in etničnih manjšin v Evropi potrjen z njegovo vključitvijo leta 1993 v tako imenovana kopenhagenska merila, ki jih je sprejel Svet Evrope, kot eno od "političnih" zahtev v pristopnem procesu v EU za nove članice.
Poleg tega se je občutljivost problema poslabšala po razpadu večnacionalnih držav v devetdesetimi leti prejšnjega stoletja, kar je postavilo tudi vprašanje ustreznosti obravnave manjšin na heterogenih območjih. To je v celoti zaznala Srednjeevropska pobuda (CEI), ki se je z tem neposredno ukvarjala leta 1994 prek orodij za varstvo pravic manjšin; dokument, katerega priprava se je pravzaprav razvijala vzporedno z delom Sveta Evrope za Evropsko okvirno konvencijo o zaščiti manjšin, odobreno leta 1995.
Nov dejavnik je bila pravna sila Listine o temeljnih pravicah (sprejete leta 2000), ki vsebuje zlasti dva člena, ki prepovedujeta diskriminacijo glede na jezik in zahtevata spoštovanje jezikovne raznolikosti. Te pravice so bile uveljavljene v Pogodbi Evropske unije (2012), ki jih uvršča med vrednote Unije.
Leta 2013 je FUEN promoviral Minority Safepack – One million Signatures for Diversity in Europe (manjšinski varnostni paket - milijon podpisov za raznolikost v Evropi) - instrument participativne demokracije. Paket predlaga vrsto zakonodajnih aktov, katerih namen je zaščita pripadnikov narodnih in jezikovnih manjšin ter krepitev kulturne in jezikovne raznolikosti v Uniji, vključno z določbami o državni pomoči. Pobuda, ki jo je Evropska komisija priznala šele leta 2017, je bila Evropski skupnosti predložena v začetku leta 2020, ko je bilo zbranih 1,1 milijon podpisov. Čaka se na odločitev Ek, ali se postopek lahko spremeni v zakonodajni postopek.
V podporo tej akciji je bila v Evropskem parlamentu pred kratkim ustanovljena nova medstrankarska skupina evropskih poslancev, ki podpirajp ukrep manjšinskega varnega paketa za zaščito pravic manjšin.
Operacijo delno sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj
