PRIMIS - Zaščita jezikovnih manjšin v Italiji

Italijanska zakonodaja za zaščito jezikovnih manjšin priznava dvanajst zgodovinskih jezikovnih skupnosti, ki so prisotne v Italijanske republiki: Albanci, Katalonci, Hrvati, Francozi, Frankoprovansalci, Furlani, Germani, Grki, Ladinci, Okcitani, Sardinci in Slovenci. Te skupine predstavljajo približno 2,5 milijona govorcev, razdeljenih v 1.171 občinah v 14 deželah in so zaščitene s posebnimi nacionalnimi (kot je okvirni zakon 482/1999) in deželnimi zakoni.

Že od svoje Ustave, ki je začela veljati 1. januarja 1948, Italijanska republika v "temeljnih načelih" navaja pravico državljanov do jezikovne identitete. Določena v 6. členu Ustave, je zaščita jezikovnih manjšin v Italiji do konca devetdesetih let zadevala le narodne manjšine. Uradna uporaba nemščine na Južnem Tirolskem in francoščine v Dolini Aoste je bila predvidena z mednarodnimi sporazumi ob koncu druge svetovne vojne, medtem ko slovenščina v Trstu in Gorici (ne pa tudi slovenskega narečja v Videmski pokrajini) je bila urejena na podlagi Osimskih sporazumov z Jugoslavijo (1975). Šesti člen Ustave je našel prvo polno izvajanje, ko je bil sprejet zakon 482/1999 "Pravilnik o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin", ki je značilnega pomena. Drugi člen zakona priznava obstoj dvanajstih jezikovnih manjšin, ki so opredeljene kot "zgodovinske" in priznava njihovo zaščito.

Zakon 482/1999 je del pomembnega evropskega regulativnega okvira in smernic: čl. 2 določa zaščito jezikovnih skupnosti, opredeljenih "v skladu s splošnimi načeli evropskih in mednarodnih organov", navedena načela pa se morajo nanašati na vsebino "Okvirne konvencije o varstvu narodnih manjšin" in "Evropske listine manjšinskih jezikov", tudi če ta zadnja še ni bila ratificirana. Poleg zaščiti in ohranjanju, delovanje zakona je namenjeno predvsem krepitvi manjšinskih jezikov, posledično pa so finančni posegi usmerjeni v tri temeljna in strateška sektorja za preživetje jezikovnih manjšin: izobraževalni sektor, pisarne javnih uprav in množični mediji.

Dežele, v katerih so prisotne različne jezikovne manjšine, imajo tudi svoje posebne zakone, različnega obsega in pomena.