Ko pomislimo na manjšinski jezik, prvotno pomislimo na stanje, ki ga deli skupina govorcev, ki se izraža v okviru številčne manjvrednosti v primerjavi s splošno situacijo. To je bil zelo pogost pogoj do pred sto leti, ko je zgolj pomanjkanje ceste ali včasih celo začasna neprehodnost poti omogočila skupnosti, da ostane osamljena in tako ohrani originalne značilnosti svojega jezika.
To bi samo po sebi imelo malo pomena, ampak okoli teh "jezikovnih značilnosti" so se ustvarile tradicije, pravne prakse, običaji in tudi občutljivosti, katerih moč še vedno sledi v raznih krajih.
Da ta jezik - vendar to velja tudi za narečja - ni manj pomemben od državnega jezika, se dobro zavedajo strokovnjaki in jezikoslovci. Na primer, v Italiji smo že nekaj časa razumeli, da je napačno obravnavati narečja kot degradacije italijanščine. Bolj je pravilno če gledamo, tako italijanščino kot narečja, kot rezultat širše "korupcije" latinščine. Dejstvo, da latinščina, ki ima močno indoevropsko matrico, ni edini prednik današnjih govorcev med Benečijo, Furlanijo - Julijsko krajino in Slovenijo, je dobro znano Ladincem in Furlanom, ki se izražajo z (danes) manjšinskim jezikom. Njihovi jeziki izvirajo iz retoromanščine, katerega izvor je težko razumeti.
Situacija je paradoksalna: na eni strani imamo zakone, ki ščitijo posebnosti manjšinskih jezikov, na drugi pa smo razvili jasno zavedanje, da je v bistvu zgodba o jezikih in narečjih podobna zgodbi dveh velikih “pokvarjenih“ skupin bratov izrasla pod mračnim, a nemočnim pogledom dveh starejših staršev.
Z leti, je zakonodajalec posegal na različnih ravneh, da bi “zravnal“ vsaj starejše brate, edine dovolj dostojne, da jih imenujejo “jezik“! Govorimo o furlanskem (Deželna zakona št.29/2007 in št.4/2001, ki jih je sprejela Zakonodajna skupščina Furlanije - Julijske krajine in Deželna zakona št. 73/1994 in 8/2007 Dežele Veneto), kimbrijskem in ladinskem jeziku. Toda enako je storila država z državnim zakonom 482/1999 "Pravilnik o varstvu zgodovinskih jezikovnih manjšin" na podlagi načel Evropske listine o regionalnih ali manjšinskih jezikih, sklenjenem v Strasbourgu 5. novembra 1992.
Vsa zgoraj navedena pravila, ki predlagajo orodja za ohranitev in zaščito jezika, izhajajo iz pravilne domneve, da ne gre za izvirni jezik, ki se je nato sčasoma “pokvaril“, temveč za individualnostjo, ki jo ljubosumno zagovarjajo tisti, ki ta jezik govorijo. Projekti, kot je Primis, naredijo več: poskušajo zaščititi snovne in nesnovne dediščine teh starodavnih prisotnosti, da bi rešili manjšinske jezike pred pozabo.
Toda od koga jih se varuje? Od zmage močne angleščine, ki ima v jeziku računalnikov sodobna orodja in od vsega, kar lahko prinesejo različni načini življenja in navade novega stoletja. Pomislite na eno od najstarejših povedi italijanskega narodnega jezika, veronsko uganko iz 9. stoletja: Se pareba boves, alba pratalia araba, / albo versorio teneba, negro semen seminaba (prevod: Pred seboj je držal volove, oral bele travnike, imel je bel plug in sejal črno seme). Beseda “versorio“ označuje “versor“, tisti del pluga, ki razbije zemljo. Razlagati pomen te besede, na primer mojemu dedku, ne bi bilo potrebno. Ta predmet je nastal pred 1200 leti na rodovitnih ravnicah Tigrisa in Evfrata, danes pa je neizogibno mrtev in pokopan z novimi kmetijskimi stroji. Tema je prav ta: umik starodavnih manjšinskih jezikov se ne dogaja zaradi banalizacije italijanščine ali drznosti angleščine, toda zaradi tistega koncepta, ki ga je Flaubert izrazil približno takole: ko smo mladi je vse živo in novo, ko smo stari srce postane nekropola.
Operacijo delno sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj
